San Pedro de Atacama, dolina lune, Calama, 24. oktober

Konji so lepe živali, ampak se jih že od nekdaj bojim, tiste velike glave uh ... Zato sem že prej kolebala ali bi šla jahat konja v puščavo ali ne. Ampak sem se na koncu odločila za. Hm...ne grem več na konja, nikoli :) Moj iskri vranec, takozvani Diamond, je bil moj nosilec cele 4 ure. Šli smo čez kanjon puščave Atacama, ki je čist iz vesternov, pa po peščenih sipinah navzdol. Če bi znala jahat bi uživala, tko pa sem samo čakala kdaj bo Diamond dirjal, da se obdržim na sedlu. Res sem morala izgledati hecna. Pa še poslušal je moj konjič vse ostale. Če je nekdo zavpil svojemu konju Vamos!, moj takoj hop v galop, jst pa v jok: ,Diamond no, no, no ... be kul, slowly, good good guy..!!!' :) Skratka rit je bila ožuljena do kraja.

Diamond

Popoldne smo še zadnjič pošetali po mestecu San Pedro, nato pa smo si šli ogledati puščavo Atacamo in pa dolino lune. Po vsem bolivijskem kiču, me nič več ni moglo zelo impresionirati, čeprav je pokrajina Atacama zanimiva. Proti večeru naj bi videli še nor sončni zahod na puščavski sipini, kjer se oddaljene gore obarvajo v fantastične roza in vijolične barve. Vendar je šofer busa zaj... uro, tako da smo morali iz sipine predčasno brez posnetkov. No, dvema kolegoma je nekaj uspelo, ampak sta s tem zelo sprobala vodičkine živce (zamuda) ... 

Od tu smo se odbusali direkt do Calame, kjer smo imeli let za glavno mesto Čileja - Santiago. 2 fobista letal (med katere spadam) sva mirila bav bav z malo vodke in je šlo.

Iz Bolivije v San Pedro de Atacama (Čile), 23. oktober

Zjutraj smo se na hitro spokali v džipe, bilo je bbbrr mrzzz. V prelepem jutru skozi oranžne sipine smo šli med najvišje ležeče gejzirje in ob 7 zjutraj so se nekateri že veselo greli v termalnih vrelcih s temperaturo nad 30C (jst sm jih 'škljocala' na pod nulo). 

najvišje ležeči gejzirji, grejejo a smrdijo po žveplu

terme na 4300 m

seveda pivo ni manjkalo, zunaj pod nulo, v vodi nad 30C

Od tam smo šli še mimo par 'kičastih' (s kičem tu mislim božansko) gora, vulkanov, lagune Verde do zadnje postojanke v Boliviji, kjer smo imeli zajtrk (marmelada seveda). Tu sem srečala najbolj ogaben WC do sedaj - a potreba je potreba :P 

 

laguna Verde, zeleno barvo daje arzenik

Adijo Bolivija

Ko smo se poslovili od svojega Georgija (šofer) smo krenil čez Bolivijsko carino, ki leži sredi puščave, do Čilenske carine, ki je v civilizaciji. Sprememba v standardu je v trenutku vidna (Čile ima podoben standard kot Slovenija). Moram reči, da še nikoli nisem videla hitrejšega preskoka standarda, ki odseva povsod (trgovine, avtomobili...) in na vsem (ljudje, Čilenci mmm ...;) in me je to kar malo šokiralo. V San Pedru smo bili vsi navdušeni nad tušem. Prav vseeno mi je bilo ali je topla ali mrzla voda, samo da je voda.  Popoldne smo se spočili, zvečer si pripravili pravi piknik in nihče ni hotel misliti na to, da gre trip nevzdržno proti koncu.

Čilenska stran

San Pedro

obvezna priloga k hrani na žaru in odličnim solatam

Bolivijska džip tura, 22. oktober

Navsezgodaj smo se spet podali z džipi po nori pokrajini. Vmes smo se ustavili na kosilu ob jezeru (tuno, čips pa zelenjavo in nepogrešljivo kokakolo so pripravili šoferji), kjer sem sita sedela na kamnu in srkala Naravo ter se ji popolnoma razdala. Tu je Bog eksperimentiral. Vožnja je zgledala nekako takole: 'ah', 'oh', 'pa to je že kič' ... Presunljivi vzdihi nad prelepimi vulkani še ne potihnejo dobro, ko se na naslednjem ovinku narišejo zraven še jezera. Barve ubijajo s svojo lepoto, da ne veš več ali prav vidiš. Piko na i, da postane že res kičasto, dodajo roza flamingi in živo rumena trava ... noro. Tu sem resnično pustila delček svoje duše. 

Vulkani visoki do 6000 m

'dingo', ki je z veseljem poziral, ko smo mu vrgli piškot

ptičji spevi v vetru te očarajo

Laguna blanca

Del svoje kože (beri-odrgnina) pa sem pustila pri vojaški bazi, kjer smo se v fuzbalu pomerili z bolivijsko vojsko. Sem bila ponosna golmanka na 4000 mnv s koko v ustih in klobukom na glavi. Prvi polčas nam je šlo dobro (1:1), drugi polčas pa so nas izdala pljuča, tako da smo priznali premoč (4:1).

Proti večeru smo skozi različne puščave (grob rjav pesek, droben oranžen pesek, skalnate figure, ma ni da ni) prispeli v laguno Colorado, kjer se prelivajo bela in rdeča barva (rdeča-alge, bela-minerali). Lunin vzhod nad tem je bil ... ekstaza. Blo je pa tko noro mrzl in vetrovno, da smo vsi zadekani komaj dočakali večerjo v majhni ledeni 'bazi' ter dobro pokurili zaloge goriva (beri alkohol).

 

El Arbol de Piedra - Kamnito drevo. Sredi ničesar.Kamnite strukture so izoblikovali bruhajoči vulkani.

Laguna Colorado ob luninem vzhodu

Salar de Uyuni, Bolivija, 21. oktober

Spočito, umito, sveže jutro. Vzela sem si moment, dva za martinčkanje na hotelskem oknu s pogledom na živahno Uyunsko tržnico. Misli spočite, Salar de Uyuni pred menoj. 

Po pet v skupini se nas je napokal v džipe in prvo smo krenili proti pokopališču vlakov.

Od tu naprej pa akcija v ... SANJE. Salar de Uyuni je nor, nor, nor. Sama belina, občutek neskončnosti ... kar tekel bi in tekel, veter brije kot za stavo, da skupaj bi tekla še dlje. Otok kaktusov fatamorgana, sončni zahod razkošje narave. Da, moj Bog je Narava.

Prespali smo v nekem objektu, kjer smo si priredil turnirje v ping pongu, Enki in Taroku. Pozno v noč pa petje v luno in zvezde. 

Salar de Uyuni je največja solna ravnica na svetu, velika je več kot polovica Slovenije. Pred 40.000 leti je bila del velikega jezera Minchin, pred 15.000 leti se je jezero posušilo in danes naj bi bilo tu kar 10 milijard ton soli.

naši džipi

otok kaktusov

Uyuni, Bolivija, 20. oktober

Pot iz Potosija v Uyuni nas je peljala 6 ur skozi čudovito pokrajino tresljajoče po makadamu in vročem soncu. 

Pred samim mestom pogled pokvari ogromno plastičnih vrečk, kilometre naokoli, ki jih veter poljubno premetava naokrog. 

Uyuni leži na 3670 nmv, mesto pa ima skoraj 11,000 prebivalcev. Predvsem pa je to mesto, iz katerega se štarta na največjo slano puščavo na svetu - Salar de Uyuni ter naprej po bolivijskem altiplanu z jezeri in vulkani. V mestu smo se zvečer sprostili v odbitem svetovljanskem pubu, kjer so lame pjane in stvar ni za piščance :)