malenkosten korakec nazaj, ki ga ni vredno upoštevat

vedno se najde kaj, kar te vrne na stare tirnice...ampak jst sem na 'siemensu', ki je hitrejši in močnejši heh...ampak takle te pa vseen za trenutek vrže nazaj...za en mejhen globok čuteč momentek... Samo još malo budi tu pored mene Neću ti reći da poznajem te Samo još malo i shvatit ćeš sve Samo još malo budi tu pored mene Neću ti ništa, odustajem Samo još malo produžimo kraj i znaj da i meni je bad kad je tebi i meni je Samo još malo budi tu pored mene Neću još dugo umarati te Samo još malo dovoljno je Samo još malo budi tu pored mene Neću ti ništa a tako bi sve Samo još malo produžimo kraj i znaj da i meni je bad kad je tebi i meni je Samo još malo budi tu pored mene Samo još malo budi tu pored mene Samo još malo produžimo kraj... (jinx-na zapadu 2007)

mežik skozi meglice

hitim?...ne hitim?...hitim?...je prehitro?... ne vem, ampak me tako prijetno zanaša v novih valovih, da si takoj želim vse preliti v besede...mar je res moč odločitve tako lahka, ali me je le luna izpustila iz vajeti?...riding on the moon... bom še malce počakala in dohitela sonce tam za meglicam, ki mi že veselo mežika v pozdrav ;)

ples mačke z mišjo ali obratno

mijaoooo... spet deževen dan... misli same začnejo pluti svojo pot po zoranih brežinah mojega uma... včasih pomislim, da sem kot miš, ki se pusti igrati mački. mačka me premetava, se izživlja nad menoj, dokler ne obležim... in ko tako ležim nekaj časa, dni, me začne boleti vse, od repa do uhljev... bolečina se priplazi v vsak kotiček telesa tako globoko, da vstanem in se odplazim v tiho noč, po skrivnih poteh, da bi spet najdla mačko... medtem razmišljam... kaj bolj boli: igra mačke z mišjo ali odsotnost mačke... ali boli tudi njo, mačko... ali pa se miš igra z mačko in ne obratno... navsezadnje je to le ples... twilight of love... mijaoooo...

semafor

rdeča luč stop...pogled, nasmeh, dotik...rdeča luč gori...gori...gori neverjetnih dolgih deset minut sredi križišča. potem zelena pride tako pozno, da zaboli srce...v metaforah ali drugače...vsakič, ko kaj napišem se ponovno zgodi...vse skupaj je že taka ironija, da me postane strah...še vila sojenica je prišla mimo...dogajajo se komedije zmešnjav vedno, ko zazveni metal...NOTHING ELSE MATTER...vam povem, da se norca delajo tm gor iz mene...pa jih mam vssen rada. dons so bli noro dobri do mene, vse je teklo kot po maslu. thnx angels. pa obama je zmagu, zdej bo rešu svet heh...pa mi je všeč, da ne bo pomote... spat je treba...nočko

pastirji duš

dež...jesen u meni tuguje... vse beži, ves smeh je stekel po žilah in ostalo je le še jezero, polno ostankov žura, ko spet priplavajo na gladino stari znanci: zakaj, kako, čemu. spet...stopničko dve je višje vse, ampak še vedno tisti kako...ta je še najbolj pereč zadnje čase...zakaj bi vedno me drugi vodili, zakaj se ne vodim sama...kot izgubljena ovca iščem vedno in povsod pastirja... najdla sem pastirje, dobre do mene... vendar čemu jih vedno iščem v drugih...zakj ne bi iskala še v meni...takega simpatičnega, dobrodušnega in takega, ki zna po mizi udariti... tako pa še vedno plavam iz trenutka sreče v trenutek izgubljenosti v trenutek omame v trenutek zmedenosti in spet nazaj naprej... metalska pesem je spet igrala svoje akorde in jst sem se prepustila...pastirju...potem se pa čudim, ko zopet izgine pa se portishead pojavijo...nič čudnega... in znova in znova upam globoko v sebi (saj tega si ravno nočem zavestno priznati) kako bo planšar prišel iz ovinka oziroma vem, da bo še prišel in jaz bom spet padla v objem...eh, ne bom, če bom najdla pastirja v meni, ki bo...kaj??? saj mogoče mi je pa ta deževen dan dal vedet, da grem iskat mojega pastirja...mogoče je to začetek nove stopničke...mogoče...saj svet niti ni tako grozno deževen...