Konji so lepe živali, ampak se jih že od nekdaj bojim, tiste velike glave uh ... Zato sem že prej kolebala ali bi šla jahat konja v puščavo ali ne. Ampak sem se na koncu odločila za. Hm...ne grem več na konja, nikoli :) Moj iskri vranec, takozvani Diamond, je bil moj nosilec cele 4 ure. Šli smo čez kanjon puščave Atacama, ki je čist iz vesternov, pa po peščenih sipinah navzdol. Če bi znala jahat bi uživala, tko pa sem samo čakala kdaj bo Diamond dirjal, da se obdržim na sedlu. Res sem morala izgledati hecna. Pa še poslušal je moj konjič vse ostale. Če je nekdo zavpil svojemu konju Vamos!, moj takoj hop v galop, jst pa v jok: ,Diamond no, no, no ... be kul, slowly, good good guy..!!!' :) Skratka rit je bila ožuljena do kraja.
 |
| Diamond |
Popoldne smo še zadnjič pošetali po mestecu San Pedro, nato pa smo si šli ogledati puščavo Atacamo in pa dolino lune. Po vsem bolivijskem kiču, me nič več ni moglo zelo impresionirati, čeprav je pokrajina Atacama zanimiva. Proti večeru naj bi videli še nor sončni zahod na puščavski sipini, kjer se oddaljene gore obarvajo v fantastične roza in vijolične barve. Vendar je šofer busa zaj... uro, tako da smo morali iz sipine predčasno brez posnetkov. No, dvema kolegoma je nekaj uspelo, ampak sta s tem zelo sprobala vodičkine živce (zamuda) ...
Od tu smo se odbusali direkt do Calame, kjer smo imeli let za glavno mesto Čileja - Santiago. 2 fobista letal (med katere spadam) sva mirila bav bav z malo vodke in je šlo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar