Sri Lanka II

Kandy, Peradeniya, Kegalla (23. april 2012)

Iz Dambulle smo pribusal v Kandy, ki je 2. največje mesto na Šri Lanki in glavno mesto centralnega dela otoka. Vreme je bilo takoj malo hladnejše in vlažno, ter vsakodnevna plohica obvezna. V tem predelu je ogromno čajnih plantaž, mesto pa je znano predvsem po jezeru v središču mesta in pa po templju, kjer čuvajo budin zob. Sama si bom mesto bolj zapomnila po tem, da smo v Pink house (guest house) mel cel žur sami slovenčki, saj smo srečali tam še en par iz Slovenije. Nemka, ki je bila z nami, ni mogla verjet, da se nas je tolk nabralo, pa tko majhna država smo :) Tu sem ostala najdlje na celotnem tripu, poleg Panjima v Indiji, in sicer tri dni.

Ulice Kandy-a

En dan sva si privoščila izlet v Peradeniyo, predmestje Kandy-a, ki je par kilometrov vzhodno od mesta. Tu imajo enega najlepših botaničnih vrtov v Aziji. Dreves je oh in sploh noro velik in različnih. Res fascinantno. So se mi pa spet z vstopninami zasral. Če me spomin ne vara je bila za domačine 50 rupij, za nas pa 1000. Crazy.

Botanični park Peradeniya

Trees

Drunk dance tree :)

Sadni netopirji - zlo veliki

Eno samo drevo, ki se prepleta tako v zraku, kot pod zemljo

Tretji dan v Kandyu pa smo izkoristili za obisk Kegalle, 40 km zahodno, kjer imajo sirotišnico za slone. Do mesta smo šli z lokalnim busom, do same sirotišnice - Pinnawala elephant orphanage - pa smo izkoristili tuk tukovca, v katerega se nas je zbasalo pet (normalno je za dve osebi). Nimaš kej, malo smo morali vrniti za nazaj, ko so nas povsod okrog obračal šri lančani. Ampak lej ga zlomka, model nas je takoj hotel nategniti in nas je peljal pred kao slonjo sirotišnico. V resnici je bila to popolnoma turistična zadeva, kjer imajo slone zgolj v zabavo turistov - jahanje, slikanje itd ... En od naših je to prepoznal (sama ne bi) in smo zahtevali naj nas pelje tja, kamor smo hoteli. Raje damo denar sirotišnici, ki skrbi za slone, ki ne morejo sami preživeti v divjini. Šofer je seveda potem nekaj sanjal, da bi mu  mogli še dodatno plačat, ker nas je peljal naprej. A o tem, kako nas je želel nategnit pa nič ...

 joj joj :)

Sardelice

Kopanje slonov v reki

Domov skozi vas na večerjo

Večerja tamalih

Večerja tastarih

Iz slonjega dreka delajo papir - čist kulj izgleda

Iz Kandya sem se spet znašla na vlaku in sicer na enem lepšem delu, ki ga napravijo tiri. Pelješ se čez griče čajnih plantaž, pragozd in to lepo prijetno počasi, da lahko surfaš (stojiš na vhodih v vagon).

Naslednja postaja je bil Hatton, ki je izhodišče za Adam's peak. Od tu smo se do male vasice Delhousie 2 ure peljali z busom, ki ruka in preruka po zelo ovinkasti in strmi cesti mimo jezerc. Lepo.

Vasica Delhousie, v ozadju Aam's peak

Cvetje za romarje, ki ga odložijo v templju na Adam's peak

Jutranje kopanje

Nabiralka čaja

Pohod na Adam's peak smo zaštartali ob pol 2 zjutraj, da bi videli na vrhu sončni vzhod, ki meče senco gore v daljavi kot piramido. Na žalost je bilo oblačno in mrzlo. Ampak vzpeti se na 2243 metrov visoki vrh po 5200 stopnicah v treh urah terja svoj užitek in predvsem ponos :) Noge pa so temu hvaležno boleče.

Ob 2 zjutri maša ob začetku poti na Adam's peak

Slikca z vrha Adam's peaka

Ko smo se zjutraj vrnili z vrha, smo se stuširali, odbusali nazaj do Hattona in jo z vlakom mahnili v naslednje mestece, ki je pravo britansko gorsko mestece s podobo prave angleške vasice. Leži na 1800 m in jo obdajajo plantaže čaja. Vreme je hladnejše, kar je prav pasalo. Osebno se mi tu ni zdelo nič posebnega, ogledali smo si plantažo čaja, prespali in šli naprej do Elle. Aja, še največja atrakcija v tem mestu je bilo srečati Petro Majdič na železniški postaji :)

Veselo srečanje

Najstarejša pošta - čist angleška

Kofi tajm na vlaku v kuhnjici

Blogčič

Ponudba hrane na vlaku

Ella je znana predvesm po masažah in Little Adam's peaku. Spet hrib :) Šli smo ga pogledat in še na lastno pest malo naokoli po plantažah čaja. Noge so me še od Adam's peaka tako bolele, da sem komaj hodila. Še bolj pa sem trpela na masaži, ker sem imela tako razbolele noge. Vasica je drugače precej prilagojena turistom, saj smo dobili celo pico :) Naj pa na tem mestu opozorim, da je potrebno na Šri Lanki za ceno se zmeniti takoj na štartu preden skleneš kupčijo in jo zdilat do normalne mere. Kasneje, ko je storitev že opravljena, te hočjo namreč nategniti do konca. Tako sem tukaj v hostlu za pranje  ene vreče cot (ki sem jih vsake tolk časa le dala preprat in ne samo na roke - po vsem tem švicu so cote res potrebne tega) dala toliko kot za sobo. Smo se prekregali, ko nori, ampak nimaš kaj. Zaj... sem, ker se nisem v štartu zmenila za ceno.

Pot na Little Adam's peak

Nabiralci čaja

Z Ello smo zaključili trip po osrednji  Šri Lanki in se z busom odpravili na jug na plaže. Po peturni vožnji smo prispeli v Tangalle. Našli smo hotel, v katerem smo bili edini gostje. Nasploh ni bilo turistov, obplažne riviere pa popolnoma prazne in restavracije zaprte. Mi pa tako lačni :) Nekaj smo le našli. Tržnice in ulice pa so bile polne ljudi in sadja ter zelenjave. V hotelu drug dan smo pomagali domačim ribičem pri dvigu mreže iz morja. Težaško opravilo, saj so valovi veliki in tok močan. Tangalla je bila drugače močno poškodovana v tsunamiju leta 2004.

Bivolji jogurt

Ribiči z ozkimi čolni sekajo val, da pridejo na morje

Naša pomoč pri vleki mreži iz vode

Ribiči iz Weligama, ki lovijo na kolih, so velika znamenitost, zato smo se za dan ustavili tu. Mi smo doživeli starca, ki se je nam na ljubo nastavil, da smo slikali. V tej sezoni, ko smo bili, baje ne lovijo zaradi previsokih valov. Sama Weligama je pestro mestece s polnimi ulicami, s kravami na plaži in vranami ob kosilu.

Šola

Pristaniško mesto Galle je četrto največje na otoku in zgodovinsko najpestrejše še živeče mesto. Nizozemci so tu zgradili ogromno trdnjavo, ki je danes zavarovana pod Svetovno dediščino in je popolnoma ohranjena. Znotraj trdnjave so stare nizozemske hiše in cerkve, povezane z ozkimi, kamnitimi ulicami. Zunaj obzidja pa je Galle mesto, kot povsod drugod na Šri Lanki. Tu smo se ustavili na poti v Ambalagondo.

V delavnicah prečudovitih mask v Ambalagondi mojstri izdelujeo maske iz lesa dreves močvirja. Maske so se uporabljale pri tradicionalnih plesih (ples demona, kobre, ...). V mestu smo naleteli še na zavetišče za želve, ki jo vodijo mladi iz mesta. Rešujejo želve, ki ostanejo brez udov po tem, ko jim jih ribiči odsekajo, ker so se zapletle v ribje mreže :( . Varujejo tudi želvja jajca pred potepuškimi živalmi in jih po izvalitvi spustijo na svobodo. En čeber nadebudnih želvic smo osvobodili tudi mi :)

Zadnja postojanka je bila mišljena v smislu življenja z izležavanjem na plaži, brez čivave na straži. Po res dolgem iskanju v okolici Induruwe, kjer na bi po Lonely Planetu bilo več počitniških destinacij, skakanju s trolo gor dol, pešaki dol in gor po cesti na vročini smo našli en samcat Guest house (zelo prijeten, v lasti Nemke). Vse ostalo, kar je malega bilo, so bili hoteli high side. No, na koncu sem se izležala en cel dan na plaži, kopanje v morju pa so mi oskrunili raki. Bilo jih je ful, kot je vidno na slikah. Zbežijo takoj ko prideš, ko jim obrneš hrbet pa so že za tabo. Hecni so ... V glavnem, v vodo nisem šla sploh :)

Iz Induruwe sva šla z vlakom do Colomba, malo prošetala, da sva vidla kako hrupno natlačeno mesto je to in šla prespat v Negombo. Drug dan pa na letališče, skozi Dubaj na Dunaj, kjer sva imela svojo zadnjo prenočišče na  tem tripu v steklenjaku na peronu železniške postaje na Dunaju. Občuten mraz po vsej vročini na Šri Lanki je bilo čutiti do kosti. Občutna pa je bila tudi razlika med vranami pri nas in doli. Pri nas so občutno debelejše ;)

Colombo

Colombo

Dunaj - Železniška postaja