bluzz blues: Sri Lanka I

Negombo, Veyagonda, 14. april 2012

Na letališču v Trivandrumu (Indija) sem spoznala, kaj je temeljito prečesavanje osebkov in birokratiziranje. Če se nisem najmanj petkrat podpisala in passport pokazala ... Let na Šri lanko je trajal 45 minut, ravno da sem uspela popiti malo pivo do konca :) Na Šri lanki so praznovali Novo leto, ko sva prispela in naj ne bi nič od javnega prometa delovalo. Tako sva vzela taxi do Negomba, ki je severno od letališča in sva tam mislila prespati, da bi od tam štartala naprej. Taxi sva preplačala pa še peljal naju je do guest housa, ki je za svoje zasluge hotel preveč (na koncu potovanja po Šri lanki sva v istem mestu dala pol manj za boljši guest house). Vse to sva ugotovila šele po več dnevih na Šri lanki, kjer te poskušajo izžet na vsak način. In če si nov, jim to tudi uspe. Prav tako tuk tukovci vozijo vse dni v letu. No, saj sva se hitro naučila. Javni prevoz pa je daleč najcenejše prevozno sredstvo.

Negombo

Tuktukovska panorama

Iz Negomba sva se po pozdravljeni driski odpravila na kroženje po Šri Lanki. Prva postaja je bila Veyangoda, od koder pelje vlak naprej na sever. Karto sva kupila do Maho-ja, kjer sva si želela ogledati nek tempelj. A ker je vlak vozil izredno počasi in je v Maho prispel šele čez 4 ure in ne 2, kot bi moral, sva potegnila z vlakom direkt do Anuradhapure.

Železniška postaja Veyangoda

Karta za vlak

'Klima' v vlakih boljše klase

'Klima' - open all the doors and windows

Anuradhapura

Anuradhapura je široko raztreseno budistično središče, ki sva ga odkrivala na najetem razmajanem kolesu. Za ogled vseh znamenitosti, moraš kupiti karto, ki niti ni poceni - 30$. Gromozanske budistične stupe, v višave dvigajoči se opečnati stolpi, starodavni bazeni in osupljivi templji, zgrajeni od četrtega stoletja pred našim štetjem naprej, še danes pričajo o več kot tisočletnem Anuradhapurinem vladanju Šrilanki.

V ozadju stupa Ruvanvelisaya

Mogočna 55-metrska stupa Ruvanvelisaya

Sveto drevo bodhi, ki tako duhovno kot fizično predstavlja popek Anuradhapure, se nahaja v sosednjem templju ob stupi Ruvanvelisaye. Velikansko drevo je z dobrima dvema tisočletjema na svojih plečih eno najstarejših dreves na svetu, ki se danes ob vrtinčenju budističnih zastav oplaja z neusahljivim žebranjem molitev.

Sveto drevo bodhi

Opečnato rdeča stupa Jetavanarama, ki je z več kot sto metri višine v tretjem stoletju, ko je bila zgrajena, nosila krono tretjega najvišjega spomenika na svetu, takoj za piramidama v Egiptu, danes pa s 70 metri še vedno osupne.

stupa Jetavanarama

V vse templje je treba iti bosonog in pri vročini 35 stopinj so tla tako razbeljena, da sva tekala od vsake male sence še do manjše sence.

Razbeljena tla

Skratka, številne stupe in budistični spomeniki gosto prepredajo starodavno mesto, domačini pa se kopajo v nekoč najimenitnejšem kopališču - dvojnem ribniku Kuttam Pokuna.

dvojni ribnik Kuttam Pokuna

Novodobni del mesta je tak, kot so vsa večja mesta po Šri lanki - s svojimi značilni clock towerji v rondojih in pa mnogimi štantki z vsem mogočim kičem in ulično hrano. Ter seveda krav.

Wait - Cow on the road

Tower clock

Mihintale

Naslednji dan v Anuradhapuri, prespala sva v guest house-u, sva šla z lokalnim busom v Mihintale. Mihintale je tempelj na vrhu gore blizu Anuradhapure, kjer se je začel budizem na Šri Lanki, to je l. 250 p.n.š.

1840 stopnic do vrha templja Mihintale.

Do vrha vodijo stopnice, kjer te spremljajo kičaste stojnice, firbčne in kradljive opice in tečni domačini, ki ti nudijo svoje usluge za vodenje. Najprej se s teboj prijetno zakramljajo in še opaziš ne, kako je njihov cilj v prvi vrsti, da te popelje naokrog. Za dinarčke seveda ;)


Kič štant


Maha stupa


Pogled na Mihintale izpred Maha stupe


Buda

Obvezni inventar

Trincomalee

Po dveh dneh starodavnega mesta, sva se z lokalnim avtobusom odpravila na SV in sicer v obmorsko mesto Trincomalee. Rdeči avtobusi z oznako leva, so v lasti nacionalne linije in najcenejši.


Vmesna postaja na poti v Trincomalee

Vožnjo z busom lahko opišem kot druženje sardelic v konzervi, katere pojejo komad Jump, jump od Criss Crossov :) Na vsaki postaji pa se gor zrine še prodajalec ocvrtih škampov ali česa drugega za prigriznit, ki se dere kot jesiher. Po šesturni vožnji sva prispela na avtobusno postajo v Trincomalee-ju in tam je bil cel vrag najti pravi bus za naprej v 15 km oddaljen Niaveli beach, kjer sva se nameravala nastaniti v guest house-u. Nobene konkretne oznake na avtobusih, ki jih je bilo malo morje, ker imajo svojo pisavo, potem se pa znajdi. Poleg tega so domačini zelo zadržani do turistov, saj se je sever Šri Lanke za turiste odprl šele pred časom (posledica državljanske vojne med Tamilci in Singalci). Pa vroče za popizdjotis.

Vroče

No potlej nama uspe dobiti buseka, ki naja vrže ven ob cesti, kjer ni videti nič. Le nekje 50 m stran sva vidla tablo, ki je označevala smer do guest house-a. Tko zapuščen vse zgleda. No potlej pa greš od table ob potki proti morju in tam res stoji guest house, s prijetnimi sobicami, z izhodom direkt na peščeno plažo in morje.

Pogled iz terasce sobe

Lušno za spočit. Sobe so primerne standardu budget house-a, kakšna žaba v kopalnici, pa preluknjane mreže proti komarjem. Hvala bogi selotejpu :) Komarji so sicer aktivni le čez noč. Morje je pa noro, polno živih bitij, rakov, školjk, ki se plazijo po plaži, ko jih valovi prinašajo gor in dol in ogromno rib takih i onakih mrtvih po plaži.

Dead fish

Najbolj pa me je presunila moč valov. Kar malce strašljivo in šele sedaj sem doumela, kako te lahko tokovi odnesejo proč. V mesto Trincomalee sva šla pogledat hindujski tempelj Koneswaram, kjer pa je bila dotalna gužva domačinov, tako da se nisva dolgo zadržala tam. Bolj zanimiv mi je bil pogled na pristanišče, za katerega so se v preteklosti bojevali Portugalci, Nemci, Francozi in Angleži, saj je eno večjih pristanišč z strateškim pomenom v Indijskem oceanu. Šetanje po mestu v taki vročini seveda naredi močno željo po pivu, ki pa ga po celotni Šri lanki dobiš le v posebenih Wine store in tako sva ga poplaknila kar na ulici. Domačini so naju čudno gledali, a to je bilo tudi vse.

Wine store

Trincomalee me bo za vedno tudi spomnil na odbitega gobčnega soseda v guest house-u, starejšega Američana, ki tam živi že več let in se mu sladko jebe za svet. Naslednja najina destinacija je bila Polonnaruwa, kamor sva se odpeljala z vlakom.

Go to Polonnaruwa

Train sleeping time

Polonnaruwa

Polonnaruwa je druga starodavna prestolnica Šri Lanke (od leta 1000) in predstavlja eno najzanimivejših lokacij, saj je v njej mogoče videti številne dobro ohranjene ruševine palače in samostanov. Sicer je mlajša od Anuradhapure, vendar bolj ohranjena. Znamenitosti sva si tokrat ogledala s tuk tukovcem, ki je bil v navezi s šefom guest house-a. Le ta nama je ponudil ogled mesta s tuk tukom po nižji ceni, kot stane karta za ogled mesta. Kasneje sva videla, da tako zdilajo že rabljene karte, ki jih redarji na vhodu kao spregledajo - v zraku je čutiti to verigo podkupovanja :)


'predpražnik' Sandakada Pahana

Lankitilaka temple

Stupe

Stebri

Royal palace

Statue at Gal Vihariya

Sigiriya

Po ogledu vseh znamenitosti sva popokala ruzake in se vrgla na lokalni bus do križišča, kjer cesta pelje v Sigiriyo. Tam sva med opazovanjem psetov (ki jih je povsod dovolj) čakala drug lokalni bus. Ko pa sva stopila na bus, so mi takoj v oči padli trije belčki (takole na lokalnih busih skoraj ne vidiš turistov, le domačine). In lej jih, po minuti začujeva še slovenske besede. Seveda sva se takoj vkompala s tremi nadebudnim slovencelji in smo skupaj nadaljevali pohajkovanja po Šri Lanki. Takoj se je bilo lažje barantati za hostle in prevoze. Le pri vstopninah za muzeje ni šans barantiranja. Ne šlivijo pet posto. In moram poudariti, da je razlika med ceno, ki jo plačajo domačini in ceno, ki jo plačajo turisti, tudi do 20 x večja. Hja, za boge backpakerje se zdi to krivično, ampak, kaj čmo. Plačali smo spet 30$ za ogled Sigiriye.

Sigiriya

Malo zgodovine: mesto Sigiriya je bilo zgrajeno leta 477 n.št., in sicer kot trdnjava in palača. V 16. in 17. st. je kraj služil kot pribežališče za menihe. Sigiriyska skalna votlina osupne prav vsakogar in noro si je predstavljati, kako so ljudje, ki so sodelovali pri gradnji, tovorili gradbeni material gor.

Opet stepenice skozi vrtove

Stepenice

V sigiriyski skali se nahajajo poslikave žensk zgoraj brez


Razgled

Sigiriyska skala je sicer poznana tudi pod imenom 'levja skala' (Lion’s Rock), ki ga je dobila po levjem stopnišču, ki je vodil k vrtu palače na vrhu. V preteklosti je bil ta del eden najpomembnejših delov skalne votline. Stopnišče je bilo zgrajeno iz opek in lesa, od njega pa sta ostali le še dve veliki šapi in opečnato zidovje.

Levje šape na začetku stopnic, ...

... ki vodijo na vrh sigiriyske skale

Stopnice so zelo strme

Na vrhu pa bazenčki in ...

... in čudovit razgled na centralno ŠL

Po ogledu te nore zadeve, smo čakali na bus kar precej časa in si pržili kožo. Tu doli se enostavno navadiš čakati in čakati, saj nikjer ne izveš, kdaj pa kako vozijo busi. Sicer pa imamo cajta na razpolago.

Waiting on bus-enkrat bo že pršu

Dambulla

Z avtobusom smo potem odromali do Dambulle, se pred tem spet prerekali s šoferjem ali doplačati za ruzake na busu, saj dejansko zavzamejo ogromno prostora. No, mislim, da nam je vedno uspelo, da smo te dinarčke prišparali. Dambulla je znana pa jamskih templjih, kamor pa mene ni zaneslo, saj sem imela že vrh glave templjev in sem raj šparala dinarčke. Zgledajo pa takole nekako:


Dambulla caves

Jaz pa sem zunaj raje gledala opice ter čuvala čevlje našim (v templje se gre bos), da ni blo treba plačat za hrambo čevljev (tudi tukaj so našli način za zaslužek ja).

Monkey on the tree

V Dambulli sta še ogromen zlat kičast tempelj in stupa.

Sitting Buddha


Dambulla

Po ogledu teh znamenitosti pa smo odkrili, da ima mesto zelo zanimivo shopping ulico :)

Fast food

Shopping


Wc pripomočki

Futr

Z Dambullo smo zaključili ogled severne Šri Lanke in se odpravili v centralni del, ki ga opišem v naslednjem postu. Za na konec naj še prilepim par kulinaričnih zadev iz Šri Lanke.