Santiago, Čile, 25. oktober

V Santiago smo prileteli ob 1. zjutraj. Pobrali so nas eni fensi taxiji, po obvoznici smo se peljali celo večnost, kar  je dalo slutiti veličino mesta. Obvoznica me je kar presenetila, tista prava, evropejska, ki jo v JA do sedaj nisem zasledila. V hotelu se mi kar ni spalo, saj sem vedela, da se čas na tej celini zame izteka. A kaj, ko so naju s Katjo dali v sobo, ki je bila čisto drugje, kot druge in smo se porazgubili ... hotel cel labirint, za piko na i se je pa še črn mačkon okol šetal. Končno mačka :)

Zjutraj naj bi šli v vinarno Concha y Toro pa smo s cimro mirno zaspale in prespale vse tja do 10 ure ... luksuz. Ostali naju niso našli, ker sva imele res na x-koncu sobo. Torej kaj nama je preostalo drugega, kot da sva šli na lastno pest po mestu naokrog. Bilo je noro luštn. Lep poleten dan, mesto južnoameriško z ogromnim pridihom evropejskega. Urejeno, čisto in zeleno. Čilenci noro prijazni, predvsem fantje so veselo žvižgali za nama ... in fantje tu niso švoh ;) 

Santiago

Ko sva se najedli zajtrka v kafani (končno kafane, kjer lepo zunaj sediš), sva si rekli, da če so naši šli na pokušino vina, tega tudi me ne smeva zamuditi. V trgovini sva kupili buteljko čilenskega Merlota in se parkirali na Plazo de armas med palme in golobe na klopco. Kako zabavno je bilo tam sedeti, čvekati in pozabiti, da odhajamo. Popoldne so naju še ostali našli, ravno, ko sva načenjali drugo buteljko in zobali sir ter olive. Ni bilo dolgo, ko sem morala vino zliti stran, ker je tako ukazal gospod policaj. Kar nisem mogla verjeti, da mi gospod ni pustil pospraviti flaše v nahrbtnik. Ni kej, v J. Ameriki se na javnem prostoru ne pije in pika!

zajtrk 

merlotiranje na Plazi de armas

Zvečer smo šli s taxiji na zadnjo večerjo in nato na pivo čez cesto. Ni in ni se mi dalo iti v hotel (resnično sem hotela užiti vse zadnje minute tu), zato smo 4-je še kar vztrajali. Opolnoči sva ostala le še dva in z domačimi čilenskimi študenti, ki so naju povabili k mizi, sva zabluzila do jutra. Kako so bili zabavni ... Tako kot nas fascinira Machu Pichu, njih fascinira Amsterdam :) Jutro se je bližalo, torej sva odšla še v hotel mačka preganjat, za spat pa tako ni bilo več časa. 

čilenska študentarija

Potem je sledil transporting mojega telesa na letališče Santiago do Madrida in od tam v Benetke. Žalost. Razpoloženje se je dvignilo na avtobusu iz Benetk v Ljubljano, kjer smo peli in plesali ob Mama Mia filmčku ... pogled na lepe zelene-rumene šume naše je bil topel, a s pridihom žalosti. Ko sem v Tivoliju ostala brez klape s katero sem en mesec skupaj vstajala, jedla, hodila, se smejala..., sem vedela, kako jih bom pogrešala in kako noro fajn sem se imela. Nepozabno. 

letališče Santiago - a res gremo?

Tkole, to je bil moj trip po JA. Še 5 dni zatem me je dajal časovni zamik, glava pa je bila odsotna. Sedaj,  kadar si pogledam fotke te dogodivščine, občutim vse skupaj kot sanje. Sanje, ki sem jih živela...