pastirji duš

dež...jesen u meni tuguje... vse beži, ves smeh je stekel po žilah in ostalo je le še jezero, polno ostankov žura, ko spet priplavajo na gladino stari znanci: zakaj, kako, čemu. spet...stopničko dve je višje vse, ampak še vedno tisti kako...ta je še najbolj pereč zadnje čase...zakaj bi vedno me drugi vodili, zakaj se ne vodim sama...kot izgubljena ovca iščem vedno in povsod pastirja... najdla sem pastirje, dobre do mene... vendar čemu jih vedno iščem v drugih...zakj ne bi iskala še v meni...takega simpatičnega, dobrodušnega in takega, ki zna po mizi udariti... tako pa še vedno plavam iz trenutka sreče v trenutek izgubljenosti v trenutek omame v trenutek zmedenosti in spet nazaj naprej... metalska pesem je spet igrala svoje akorde in jst sem se prepustila...pastirju...potem se pa čudim, ko zopet izgine pa se portishead pojavijo...nič čudnega... in znova in znova upam globoko v sebi (saj tega si ravno nočem zavestno priznati) kako bo planšar prišel iz ovinka oziroma vem, da bo še prišel in jaz bom spet padla v objem...eh, ne bom, če bom najdla pastirja v meni, ki bo...kaj??? saj mogoče mi je pa ta deževen dan dal vedet, da grem iskat mojega pastirja...mogoče je to začetek nove stopničke...mogoče...saj svet niti ni tako grozno deževen...