Titikaka, Uros (Peru), La Paz, Potosi (Bolivija)

20. oktober je ze. to gre prehitro, le se en teden ... Trenutno sem v Potosiju, ki je najvisje lezece mesto na svetu na 4070 nmv.

Puno, Titikaka, otoki Uros

Torej iz Puna smo sli z ladjico po jezeru Titikaka. Jezero je tko ogromno, da mas filing, da si na morju. Po treh urah voznje smo se ustavili na otoku Tequile, kjer domacini zivijo svoje zivljenje. Tam moski strikajo, na glavah pa nosijo kapce, ki oznacujejo ali je porocen ali samski (bela z rdeco pomeni, da je samski, rdeca pa da je porocen. Iz tega otoka smko se odpravili se na 3 urno ladjevanje do plavajocih otokov Uros. Pogled na njih je nor, kljub temu, da je vse ze precej skomercializirano. a vseeno je noro vidt, kje so predniki zivel. Iz slame ti grejo delat otoke. Naenmu otocku, so nas sprejeli domacini, klaterih otroci so krscenci dveh popotnikov Shappe. Noro so bli prijazni, nam zrihtali slamnate koce za prespat. Otroci so pa eno samo veseljo, samo igrati so se hoteli in seveda smo se. Lustno. Proti veceru je posatajalo mraz, zato smo zaceli mesati svoje cube libre. Veseljacenje se je preselilo na ladjico (ki je bila stopnicko od otoka), saj je le tam bil wc in pa tam si lahko kadil, da res ne bi slucajno potreboval kaksne gasilske brigade. Noc se je zakljucila z glasnim petjem, kot se spodobi za take veselice. Jutro pa je bilo BOZANSKO. Po pomoti sem vstala ze ob pol 5 in potem gledala harmonijo otokov, jezera, zarje vse do obale Puna, kjer smo pristali okoli 6-7.

La Paz, 16. -18. okober

Celodnevna voznja iz Puna do meje z Bolivije do La Paza. Pokrajina vecinoma ista, pozna pa se vecja revscina. Bolivija je namrec ena najbolj revnih drzav v J. Ameriki. Voznja skozi predmestje La Paza,.ki lezi se na ravnini, mi je zbudila nelagodne obcutke. Noro veliko potepuskih psov, barake ... revscina. Potem se ravnina nenadoma odpre in v ogromni kotanji, ki jo obkrozajo gore lezi milijonsko mesto La Paz. Fantasticen pogled. Ulice mesta se vse stekajo navzdol v dno kotanje. 2 dni smo ga raziskovali, sopingirali (je res noro pocen, puloverji po 3 evre, kape po 1-2 ...) ... eno noc smo sli raziskovat se nocno zivljenje. pristali smo v Mungosu, kjer se vecinoma zbirajo zabave zeljni iz celega sveta. Tudi atrakcija plesat in spoznavat ljudi from all over the world. Tko smo na ulci spoznal Frauko, punco iz Nizozemske, ki je pol se cel dan prezivela z nami. Aja, da ne pozabim na babji wrestling. Šli smo ga gledat in ta atrakcija je za Bolivijce namesto kratkočasenja nedeljskega popoldneva pred ekranom, kot to počnemo pri nas. Zgleda pa nekako tako, kot ameriški wrestling s Hulk Hoganom, sam da tle še tiste čiče s klobuki tolčejo druga drugo in pa tudi druge (vojake, klovne, ala spidermana...) Scena je bla na trenutke tko bebasta, da ni da se ne b smeju, na trenutke pa tud agresivna, tko da ne vem, kaj si froci mislijo ko to gledajo. Zadeva se je dogajala nad La Pazom, kjer je revščina velika, tako da sem za na wc dobila svojga lastnega bodyguarda. Nič kaj prijetno.

cholitas wrestling

Skratka La Paz je vse v enem. Lepota in pa zalost. Ker tu ljudje, ko zakljucijo delovno dobo, ne dobijo pokojnine in prav tako nimajo domov za ostarelih, je ogromno starih ljudi na cesti, ki beracijo. Povprecna placa Bolivijanca je 400 EUR letno, tko da je 9vedno prisoten obcutek, da  te bo kdo okradel, saj smo tako rekoc potujoci bankomati. Milijonska mesta so fascinantna, a mi ni prijetno v njih. Zato se mi Potosi in Cusco veliko bolj dopadeta, ki sta majhna kot LJ in MB :)

19. oktober, Potosi

V Potosi smo prisli po nocni voznji z busom. Bolivijci so res hecni - pocasni pa bolj pocas dojemajo kaj hoces od njih. Sred noci smo se ustavil v enmu selu, da bi sli po 6 urah na wc, pa ga itak ni blo. vse kar je blo, je ena cikita sred ulce pekla jajca na oko in jih filala v zemlje ala hambi hehe. Predmestje Potosija spet barakarsko naselje, sam center pa cudovito domac. Kot sem omenila je Potosi manjse mesto s 150.000 prebivalci, vcasih pa je bilo glavno mesto Bolivije. Razvilo se je zaradi rudnika srebra, ki ga kopljejo na bljiznji gori. Rudnik smo si sli tud pogledaT pa sem po uri in pol sla ven. Malce zaradi tezkega dihanja in tesnobe (rudnik je na 4700 nmv, rovi pa visoki na momente 1.50 m) predvsem pa sem sla ven zaradi dep`resije, ki me je popadla ob tem, ko sem vidla v kakih razmerah delajo rudarji. Vse rocno, tezasko ... zarad tega zvecjo enormne kolicine koke (pingpong zogca v ustih), 96% alko in njihova povprecvna zivljenska doba 40 let. Enostavno ne prenasam dobr tega.

20. okotber.

zdele zjutri pa se odpravljamo v Uyuni, kamor pridemo zvecer, mamo piknik, potlej pa akcija z dzipi za tri dni po slani puscavi. Komaj cakam. Tko da, ce bo cajt se cujemo iz San Pedra, Cile. Po pa ze domov :(