Narasle so reke in neusmiljeno vpijale hudourniške vode, ki spreminjale so majhne potočke v pošasti narave. Iz ure v uro je naraščala moč, ki prišla je silno in nenadno, kot razpoči se milni mehurček. Silna moč narave je zmagala nad napuhom ljudskih blodenj. Dvignile so vode vse, dvignile nesnago in pozabljene reči.
Noč poplavljenih gričev je bila ironičen spremljevalec starih čutenj, ki so vdrli v moj svet. Tako daljni spomini so se sprevrgli v povodenj žive trenutnosti, oživeli kot majhen potoček oživi v hudournik. Vse je bilo spet tu. Kot klopca, ki stoji in stoji ter se ne gane. Svet okoli nje se spreminja, menjavajo se parčki, menjavajo pivski bratje in sestre. Sedela sem na tej klopci, vpijala trenutek in se čudila, kako lahko to še živi ...
Drugo jutro sonce. V posmeh poplavljeni Sloveniji in v posmeh nerealnemu trenutku noči. V posmeh meni in vsem simbiozam ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar